Odšel je Tomaž Brate
Tomaža sem spoznala v študentskih letih, ko smo rasli strokovno in kot ljudje. Naša pričakovanja so bila velika in, verjeli smo, uresničljiva. Zapeljiv je bil njegov pogled na svet, privlačna njegova predanost arhitekturi. Spremljal je sodobno arhitekturo, postal njen odlični kritik in kustos. Med potikanji po Benetkah, v katere smo takrat romali, mi je odkril velike skrivnosti poetike prostora. V megli in ob visoki vodi, ko se mesto spoji z morjem v krajino. Tu sva našla skupne točke najinih, v nekaterih pogledih tako različnih poklicev. Potem sta se najini poti razšli in srečevala sva se občasno, v glavnem v povezavi z delom. Medtem, ko se je dolga leta ukvarjal z uradniškimi zadevami, je bila njegova intimna misel vedno pri vprašanjih arhitekture, lepega in plemenitega. Tomaž je bil eden redkih, ki je razumel poslanstvo krajinske arhitekture, in ji je v trdovratno nenaklonjenem slovenskem prostoru pomagal utirati pot, čeprav se ni vedno strinjal z njenim izraznim jezikom. Živo je razpravljal o tem in ni mu bilo žal energije, da sebi in drugim pojasni, kar se mu je zdelo vredno spoznati. Nazadnje se nam je pridružil pred štirimi leti, na okrogli mizi Krajinska arhitektura med danes in jutri in prispeval uvodno besedilo v katalog prve pregledne razstave Društva krajinskih arhitektov. Še prej, pred desetimi leti, je z zapisom pospremil razstavo mojih krajin. Sredi tega poletja, ob spet enem slučajnem srečanju, je bilo videti, da izgoreva. Samo zamahnil je in odšel na raziskovanje novih obzorij. Prehitro.Ana Kučan