Kulturna krajina v dinamiki razvoja in varstva

6. letno srečanje DKAS
Portorož, november 1999


Organizacijski odbor

prof. Dušan Ogrin, doc. dr. Ana Kučan, Barbara Mlakar, mag. Aleš Bizjak, Karla Jankovič, mag. Vesna Kolar Planinšič, Maja Vodnik, mag. Maja Simoneti


Prispevki

Pojmovna in vsebinska izhodišča
prof. Dušan Ogrin: Kulturna krajina: pojmi - problemi - vizija
prof. Arno S. Schmid: The International Federation Of Landscape Architects IFLA - And New Efforts Towards The Protection Of Cultural Landscapes
mag. Vesna Kolar Planinšič: Analiza dokumentov mednarodnih skupnosti in njihova navezava na kulturno krajino

Izkušnje iz Evrope
prof. Catharine Ward Thompson: Cultural Landscape In The Dynamics Development And Conservation. From Scenic Beauty To Landscape Character: The View From Brittain
prof. Magne Bruun: Landscape Planning Approaches And Challenges Regarding The Development Of Cultural Landscape
prof. Diedrich Bruns: Dynamic Scenes: Cultural Landscape In Germany
doc. dr. Branka Aničič: Krajobraz u prostornom planu republike Hrvatske

Spoznavne plasti in procesi v kulturni krajini
prof. mag. Vladimir Braco Mušič: Hipoteze o bodočih populacijskih v premikih in njihovih posledicah v urbani in kulturni krajini
doc. dr. Marjan Ravbar: Pregled socialno geografskih elementov preobrazbe slovenskega naselbinskega sistema na prelomu 20. stoletja
prof. dr. Božidar Slapšak: Krajinska arheologija: diahrona členitev krajinskih oblik in zaznavanje zgodovinske izkušnje prostora
prof. dr. Matija Kovačič: Razvojne tendence v kmetijstvu Slovenije in vpliv na kulturno krajino
prof. dr. Iztok Winkler: Gozdarstvo kot gospodarska dejavnost v sožitju z naravo
mag. Marko Prem: Kmetijska krajina prihodnosti
doc. dr. Ana Kučan: Ustvarjanje kulturnosti krajine / the making of the landscape

Vidiki posegov v prostor
Blanka Bartol: Varstvo kulturnih in naravnih vrednot v kulturni krajini
Stanka Dešnik, Mladen Kotarac: Dileme varstva in razvoja kulturne krajine skozi krajinski park - primer Goričko
Mojmir Prelog: Krajina in občinski plani
mag. Jelka Hudoklin: Razvrednotenja kulturne krajine in načrtovanje sanacij
mag. Maja Simoneti, Aleš Mlakar: Kulturna krajina kot načrtovalski izziv
Jože Novak, Jelena Hladnik: Kulturna krajina v sistemu prostorskega načrtovanja
Jelena Hladnik: Krajina v prostorskem planiranju
prof. dr. Ivan Marušič: Kulturna krajina - včeraj, danes, jutri


Predgovor v zborniku

Povečano zanimanje za kulturno krajino, predvsem njeno varstvo, je danes v Evropi tako rekoč modna tema in kaže, da bo postala ena od svetovnih tem. Skrb za varstvo krajine sama po sebi seveda ni novost. Primeri take zaskrbljenosti segajo nazaj v 19. in celo v 18. stoletje. Pogozdovanje slovenskega Krasa, če vzamemo nam najbližji primer, je prav vzorčen primer takratne zaskrbljnosti za kulturno krajino. Vzpodbujeno od pustinjskega videza kamnitih kraških goličav je pogozdovanje Krasa pomenilo zavesten poseg v spreminjanje podobe krajine. Kraške goličave naj bi bile znak popolnega razvrednotenja nekdanjih krasnih gozdov, ki naj bi Krasu dali ime, kot je z naivno etimološko razlago skušal Ljudevit Dimic, eden tedanjih pospeševalcev pogozdovanja Krasa, prepričati Ijudi o koristnosti pogozdovanja. Pravi vzrok za pogozdovanje Krasa gotovo ni bil videz gole in puste pokrajine, ki se je ohranila v svoji brezupni podobi, kot je Kras opisoval znameniti geograf in ekonomist Czoernig. Vzrok bi raje iskali v slabi izrabljenosti kraških zemIjišč, ki bi, pogozdena, dajala tedaj vse bolj iskano surovino - les za gradbeništvo, rudarstvo in industrijo. Pobudo za pogozdovanje Krasa je vendarle dala državna oblast.

Zgodba o pogozdovanju Krasa se zdi kar ustrezna metafora tudi za današnja prizadevanja za varstvo krajine. Ob najbolj temeljni opredelitvi je vzrok za zaskrbljenost enak. Gre za nezadovoljstvo s stanjem v kulturni krajini in za nezadovoljstvo z usmerjenostjo procesov. Ti namreč vodijo v stanja, ki jih imamo za manj sprejemljiva. Ker današnja zaskrbljenost ne izhaja iz nezadovoljstva s posameznim krajinskim pojavom in ni niti povezana samo z določenim geografskim prostorom, je neposrednih vzrokov mnogo več. Ob ustrezni posplošitvi bi jih lahko uvrstili v dve skupini: poenostavljanje krajinskega ekosistema in izguba kulturnih sestavin krajine ali, kot bi lahko drugače opredelili, zaskrbljenost za izgubo naravnih osnov in zaskrbIjenost za izgubo kulturnih vrednot. Oba procesa sta v največji meri posledica sprememb v sodobnih kmetijskih pridelovalnih postopkih in v spreminjanju oblik življenja na podeželju.

V mnogih za kmetijstvo ugodnih območjih Evrope intenziviranje proizvodnih postopkov vodi do pomembnih sprememb prostora, ki ne samo spreminjajo videz kulturne krajine, temveč predvsem pomembno siromašijo njene naravne osnove. Značilnost razvoja sodobnih kmetijskih tehnologij je, da težijo k vse popolnejšemu izločanju vpliva nepredvidljivih naravnih dejavnikov na pridelavo. Sodobno semenarstvo in selekcija v živinoreji pomembno povečujeta genetsko homogenost kmetijskih rastlin in domačih živali. Na samih pridelovalnih zemljiščih razvoj tehnologij vodi k popolnemu izločanju še zadnjih ostankov pestrosti krajinskega ekosistema - plevelov in škodljivcev. Povečuje se velikost homogenih populacij: vse večje so pridelovalne enote - njive in pašniki, vse večje so črede živali. Odvisnost od naravne sposobnosti zemljišča postaja vse manjša, vse več hranil, snovi in energije se v pridelovalni sistem vnaša od zunaj, vse več biomase se iz sistema odnaša.

Sodobni razvoj agrikulture v veliki meri spreminja tudi njen kulturni značaj, ne samo neposredno s spreminjanjem videza, s spreminjanjem morfoloških značilnosti kulturne krajine, temveč tudi z rušenjem ustreznega sozvočja med naravo in človekovim delovanjem v krajini.

Nič manjši vzrok za zaskrbljenost, morda celo pomembnejši, je izguba kulturnega značaja mnogih evropskih krajin zaradi umika kmetijstva in vračanja narave, procesa, ki mu na splošno pravimo zaraščanje krajine. Tu imamo opraviti celo s pomembnejšim, kvalitativnim preskokom v sami krajini. Po Formanu in Godronu bi rekli, da gre za prehod iz obdelovane v upravljano ali velikokrat kar neposredno v naravno krajino. Narava lahko v mnogih območjih Evrope povsem izniči kulturne krajinske vrednote ali, kot Donadieu opisuje pomen kulturne krajine kot dediščine in pričevanja evropske preteklosti, lahko izniči viden zapis dela in naporov večine prebivalcev Evrope. Ob tem procesu vračanja narave je tudi družbeni vidik nadvse pomemben. Nekdanja poseljena ruralna območja se praznijo, propada tudi stavbna dediščina, izginja pomenska plast kulturne krajine s toponimi in celotnimi zgodbami, povezanimi s prostorom, običaji in vso nematerialno dediščino, to je tisto dediščino, katere ohranjanje zagotavlja samo prisotnost Ijudi v posameznih krajinskih območjih.

Ob vsem tem pa ni nepomembno, da se je v splošnem dvignila senzibilnost javnosti za vprašanja okolja, tudi njegovega videza, in nasploh senzibilnost za kulturo prostora v najširšem pomenu te besedne zveze. Zaskrbljenost ni zgolj posledica materialnih premislekov, kot je to vendarle bilo v primeru pogozdovanja Krasa. Je tudi, če že ne predvsem, čisto kulturni pojav. Današnji človek je v večji meri osvobojen skrbi za materiaIni obstoj, kakovost življenja se vse bolj meri v mnogovrstnosti izbir, med katerimi so kulturne močno poudarjene.

Kakšna je vloga krajinskih arhitektov pri vsem tem? Na to vprašanje naj bi pomagalo odgovoriti tudi to posvetovanje.

prof. dr. Ivan Marušič