Za tiskalnik
Društvo
Nagrade društva
 
 

Nagrada za življenjsko delo prof. Dušanu Ogrinu

Delo profesorja Ogrina je za stroko urejanja krajine pionirsko in nepogrešljivo. Krajinski arhitekturi na Slovenskem je utiral pot na področju izobraževanja, praktičnega strokovnega dela in teoretske misli, prav tu pa mejnike postavlja tudi v svetovnem merilu. Krajinsko arhitekturo, razpeto med naravo in kulturo, strokovno utemeljeno in znotraj filozofskega okvira trdno umešča na kulturno stran. V svojih teoretskih in praktičnih delih na podlagi znanj o zakonitostih in procesih v naravi odkriva bistvo krajinske arhitekture in jo opredeljuje kot večplastno, prostorsko, funkcionalno in mitološko celovitost.

Za slovenski prostor je gotovo najpomembnejše njegovo pedagoško delo. Po premišljenem študiju univerzitetnih programov po svetu je študij krajinske arhitekture ločil od pejsažne dendrologije, kar je bil prvi korak na poti k razvoju izpolnjevanja družbenih potreb po kakovostnem načrtovanju in varovanju bivalnega okolja. Ustanovil in vodil je Katedro za krajinsko arhitekturo, jo ontološko ločil od hortikulture in s sodelavci razvil v Oddelek, kakršnega poznamo danes. Ustrezno je ocenil potrebe današnjega časa in vizionarsko izbiral ključne vsebine, pomembne za sodobno urejanje prostora. Pod njegovim vodstvom se je krajinska arhitektura razvila v stroko, ki v dinamiki razvoja in varstva ustrezno rešuje vprašanja prostorskega in socialnega prestrukturiranja. Predvsem po njegovi zaslugi je naša družba dobila strokovnjake, ki s svojim znanjem aktivno prispevajo k dvigovanju kakovosti načrtovanja in varovanja okolja ter nacionalne krajinske dediščine.

Za nas, krajinske arhitekte, je pomembna zlasti njegova teoretična misel, saj nam z njo postavlja temelje delovanja. Njegovo delo, od prvih knjig, namenjenih seznanjanju širše javnosti z delom in poslanstvom krajinske arhitekture, do ključnih teoretičnih del, prevedenih v več svetovnih jezikov, obsega preko 60 enot in obravnava tako načrtovalsko-oblikovalske vidike kot vidike razvoja in varstva kulturne krajine. Obsežnejši del njegovega dolgoletnega raziskovalnega dela je posvečen svetovni vrtno-arhitekturni dediščini. Leta 1994 je na podlagi teh raziskovanj pri svetovno znani založbi Thames&Hudson izdal knjigo Vrtna umetnost sveta, ki je hkrati izšla v angleščini in kmalu zatem še v italijanščini. Ves čas skrbi za razvoj strokovnega jezika v slovenščini, ki mu je prav s to knjigo zastavil ustrezen besednjak.

Nenazadnje je za nas vse pomemben tudi njegov praktični opus, čeprav je bilo o njem doslej vedno najmanj govora. S specifičnim oblikovalskim pristopom, likovno vpetim v modernistične tokove, je, tudi preko dela s študenti, zaznamoval do zdaj vse generacije krajinskih arhitektov.

Profesor Dušan Ogrin med nami slovi kot zahteven a mojstrski sopotnik na popotovanjih od problema do rešitve. Učil nas je in še nas uči predanosti delu, ki predpostavlja disciplino in spoštovanje predmeta. Njegovi vzori so naša dediščina.

O pomenu njegovega dela pričajo tudi domača in mednarodna priznanja. Za zasnovo študija krajinske arhitekture je dobil kar dve nagradi. Najprej mu je zlato Lennéjevo medaljo podelila Goethejeva Fundacija iz Basla, čemur je leta 1976 sledilo še domače priznanje, Plečnikova nagrada. Za oblikovanje brošure o študiju je na Bienalu industrijskega oblikovanja leta 1971 prejel diplomo za grafično oblikovanje. Knjigi Vrtna umetnost sveta je leta 1994 sledila Plečnikova medalja, tej pa leta 2001 za načrtovalski dosežek ponovno Plečnikova nagrada. Od vseh gotovo najpomembnejši je Sckellov prstan, nagrada, ki mu jo je leta 1995 za vrhunsko delo na področju teorije krajinske arhitekture podelila Bavarska akademija umetnosti.

Ponosni smo, da se ob 10 obletnici ustanovitve Društva krajinskih arhitektov s podelitvijo nagrade profesorju Ogrinu za življenjsko delo lahko pridružimo seznamu tako uglednih nagrad.

Nagrado Društva krajinskih arhitektov je profesorju Ogrinu podelila predsednica društva mag. Alenka Kolšek. Slovesnost je potekala v Tartinijevi hiši v Piranu v soboto, 9. novembra 2002.