Voda - raba, varovanje, oblikovanje

5. letno srečanje DKAS
Čatež, november 1998


Organizacijski odbor

mag. Marko Prem, Aleš Bizjak, mag. Maja Simoneti, asist. dr. Ana Kučan, Mateja Doležal, Miran Vatovec


Prispevki

V zborniku zbrane strokovne razprave in pogledi predstavljajo probleme vode kot naravnega vira in prostorsko načrtovalske kategorije. V prvem delu predstavljajo aktualna vprašanja vključevanja vodno - gospodarskih izhodišč v prostorski plan države, princip trajnostnega načrtovanja, možne načine urejanja vodotokov in povodij, valorizacijo vodotokov za potrebe naravne dediščine. Poseben sklop prispevkov obravnava vodo v mestu kot naravno entiteto in oblikovalsko prvino, probleme urejanja, vzdrževanja in prakse življenja z vodo, v naravni in oblikovani pojavnosti. Obalni prostor slovenskega primorja kot posebno ranljivo območje navzkrižja interesov prispevki obravnavajo predvsem v smislu integralnega pristopa k načrtovanju iz vidika trajnostnega razvoja in strpne uskladitve raznorodnih interesov. Največji deI problemov povezujejo nasprotja, ki jih povzroča raba v naravnem okolju voda. Prispevki iz tega tematskega sklopa opozarjajo na upoštevanje naravnih značilnosti, načela trajnosti temu in temu prilagojene posege.

UREJANJE VODA
Franci Steinman: Osnovne naloge na področju gospodarjenja z vodami
Janez Marušič: Voda v pojavnosti krajine
Ronald Bass: Environmental Assessments Of Water Management Plans And Programs: Lessons From California
Marta Vahtar, Boris Kompare Franci Steinman, Primož Banovec, Helena Matoz: Priprava vodnogospodarskih vsebin za vključevanje v sistem prostorskega planiranja na nivoju države
Lidija Globevnik: Integracija vodnogospodarskega načrtovanja in prostorskega planiranja
Jelena Hladnik: Vodni in obvodni prostor kot del integralnega prostorskega urejanja
Iztok Kavčič: Nekateri primeri vodnogospodarskih ureditev in urejanja vodotokov
Nataša Bratina Jurkovič: Varstvo voda v okviru varstva narave

VODA V MESTU
Davorin Gazvoda: Vsebinski in prostorski kontekst vodnih pojavov v mestu
Marta Vahtar, Boris Kompare: Odvajanje vode v urbanih okoljih: tehnični problem za vodarje in oblikovalski izziv za krajinske arhitekte
Ina Šuklje Erjavec: Življenje z vodo: od Toyame do Ljubljane
Maja Simoneti: REKA V MESTU - Predstavitev aplikativno-raziskovalnega projekta: Ureditev rečnega prostora Ljubljanice od Barja do izliva v Savo

MORJE
Slavko Mezek: Koncept integralnega upravljanja z obalnim območjem
Robert Turk: Vprašanja varovanja obalnega (obrežnega) pasu
Dejan Planko: Konfliktne situacije na slovenski obali kot posledica razvoja masovnega turizma

KOEKSISTENCA RABA : NARAVA
Aleš Bizjak: Vidiki urejanja in vrednotenja vodotokov in rečnih koridorjev
Stanka Dešnik, Alenka Dogar: Gramoznice - ustvarjene vodne površine
Svetozar Polič: Ekološka sanacija onesnaževanja s pcb - polikloriranimi bifenili; primer reke Krupe
Tjaša Bulc, Alenka Šajn Slak, Danijel Vrhovšek: S sonaravnimi in umetnimi močvirji (rastlinske čistilne naprave) do čistega okolja
Martina Zupan: Upoštevanje podatkov monitoringa okolja pri odločitvah o posegih v okolje
Nataša Smolar, Danijel Vrhovšek: Izkušnje pri aplikaciji ekološko sprejemljivega pretoka v Sloveniji
Daša Zabric, Meta Povž: Prehodi za vodne orgaivizme in varstvo enodnevnic (Ephemeroptera) in rib (Pisces) - primer HE Moste


Predgovor v zborniku

Letošnjemu izboru teme strokovnega srečanje Društva krajinskih arhitektov je botrovalo dvoje. Posebna pozornost, ki je namenjena vodi na mendarodnem nivoju in se izkazuje tudi v Agendi 21, Donavski konvenciji, Konvenciji o varovanju Sredozemlja, Svet Evrope - konferenca CEMAT, pri katerih sodeluje tudi Slovenija. Razen tega je pa je voda kot del krajine, kot arhetip in oblikovalska prvina izziv in problem naši in mnogim sorodnim strokam. Zbrani prispevki in razprave predstavljajo večplastnost naravnega vira, katerega uporabnost opredeljuje posege v njegove naravne pojavne oblike kot tudi neštete oblikovalske možnosti. Omejenost naravnega vira in njegov strateški pomen za življenje sta temeljno vodilo urejanju, varovanju in trajnemu gospodarjenju z vodami. Razumevanje vode v njenih pojavnih oblikah, njenem odzivanju na posege in rabe in njeni povezanosti v ekološki sistem pa je osnova načrtovanja posegov v vodna okolja, ne glede na raven načrtovanja in merilo posega. Razprave v štirih vsebinskih sklopih naj bi presegle ozke strokovne pristojnosti krajinske arhitketure in tako pokazale na potrebno interdisciplinarno sodelovanje in razumevanje pri reševanju problemov.

Sklop urejanje voda uvaja profesor dr. Steinman, državni sekretar za vode, ki predstavlja stanje in prednostne naloge za zagotavljanje trajnostnega gospodarjenja z vodami. Osnovne naloge celostnega vodnega gospodarstva so zdravo vodno okolje, preprečevanje obdobij pomanjkanja vode in zmanjševanje ogroženosti pred vodami.

V nasprotju s prevladujočim načinom obravnave vode kot enega najpomembnejših vodnih virov razlaga profesor dr. Marušič v svojem besedilu, kaže vodo v krajini prepoznavati v njenih neštetih pojavnih oblikah, ki niso samo prostorske entitete in objekti etičnega odnosa, temveč tudi izhodišča za razvojne, spreminjevalne posege v prostor.

Velike in kompleksne izkušnje s presojami vodnogospodarskih planov in programov iz Kalifornije predstavlja profesor Bass ter spodbuja vse, ki dvomijo v strateške okoljske presoje, naj proučijo kalifornijske izkušnje in se sarni prepričajo o očitnih prednostih okoljske presoje planov in programov.

0 pripravi vodnogospodarskih vsebin za vključevanje v sistem prostorskega planiranja na nivoju države pišejo v svojem prispevku mag. Vahtarjeva, dr. Kompare, prof. dr. Steinman, Banovec in Matozova. Podajajo poskus de¬finicije glavnih vodnogospodarskih aktivnosti, ki morajo najti svoje mesto in primerno predstavitev v prostorskem planu RS.

Mag. Globevnikova v svojem besedilu predstavlja zakonska izhodišča, trende in aktivnosti na področju načrtovanja v vodnem gospodarstvu. Predstavi koncept izdeIave vodnogospodarskega načrta povodij, vsebine in rezultate.

Predlog sistemskih rešitev za vzdržen razvoj vodnega in obvodnega prostora, pravi Hladnikova z Urada za prostorsko planiranje RS, mora vključevati vsa sodobna spoznanja o nujnosti ohranjanja naravnih procesov, naravnih in kulturnih vrednot kot tudi vzdržnega zadovoljevanja potreb človeka po vodi. Razmere na področju zakonodaje so še odprte razpravam o vključevanju sodobnih tokov urejanja vodnega in obvodnega prostora v zakonodajo in sektorske in prostorske dokumente.

Kavčič predstavlja nekatere primere sonaravnega urejanja vodotokov, ki poskuša enakovredno in sočasno s hidrološkimi zahtevami upoštevati tudi druge vidike urejanja vodotokov, ekološke, krajinske, sociološke. Pri tem loči ohranjanje vodotokov v primeru najvrednejših naravnih odsekov in renaturacijo kot sonaravno preoblikovanje že spremenjenih vodnih odsekov in vodotokov.

Hidrološka naravna dediščina se na osnovi meril opredeljuje v Sektorju za varstvo narave Uprave RS za varstvo narave, kar opisuje Bratina Jurkovičeva in ovrže pomislek o nevarnosti, da bi se zaradi razmeroma velike ohranjenosti narave v Sloveniji kot dediščina opredelilo veliko število vodotokov. Kot razlaga, številni posegi v vodna telesa in obvodno krajino vodijo do degradacij, ki bistveno zmanjšujejo izbor.

Sklop voda v mestu predstavlja naravno entiteto, njeno privlačnost za rabe in programe iz različnih vidikov. Dr. Gazvoda v svojem prispevku na konkretnih primerih slabega stanja vodnih motivov v Ljubljani opozarja na nujnost vsebinskega in prostorskega (urbanega) konteksta, ki določata lokacijo, tip, učinkovitost pojavljanja v prostoru ter brezhibno obratovanje raznovrstnih vodnih motivov.

Mag. Vahtarjeva in doc. dr. Kompare podajata pregled razvoja urbane odvodnje in probleme, s katerimi se srečuje urbana odvodnja v okviru celostnega gospodarjenja s povodji. Novejši pristopi se vračajo k naravnim izhodiščem, zadrževanju in ponikanju na mestu nastanka.

Vprašanje vode v mestu je v načrtovalskih krogih običajno skrčeno na pojma "reka in fontana". Mag. Šuklje Erjavčeva v svojem prispevku razmišlja o potrebi po celovitejšem pogledu na to problematiko in opozarja na nove možnosti ustvarjalnega delovanja na tem področju.

Mag. Simonetijeva izpostavlja potrebo po celoviti obravnavi vodtoka v mestu. Deloma kot izhodišče enovitim rešitvam in ureditvam, predvsem pa kot zagotovilo upoštevanja naravnih značilnosti vodotoka in zagotavljanja bivalnega potenciala. Prispevek opozarja na izgube potencialnosti rečnega prostora in javnega dobra kot posledice urbanizma, ki s parcialnimi posegi zanemarja ekološko, socialno in prostorotvorno funkcijo vodotoka v mestu. Zvezen v svoji naravi in povezovalec v urbanem kontekstu mestnih predelov in programov vodotok ne more biti obravnavan deloma, predno je opredeljen celostno.

Glede na pomorsko usmeritev države in prostorsko omejenost obale je vprašanje morja, ki ga obravnajo prispevki iz sklopa morje, izjemnega pomena in nosi v sebi poleg konfliktnosti naravna dobrina : javno dobro, tudi konfliktna razmerja med državnim / javnim interesom in lokalnimi / regionalnimi in celo medkrajevnimi in krajevnimi interesi. Obalna območja še odražajo bogato izkušnjo sobivanja in sodelovanja človeka z naravo, čeprav so v zadnjih desetletjih urbanizacija, kmetijstvo, industrija in turizem bistveno zmanjšali biološko in kulturno pestrost obalnih krajin. Zakoreninjeni trendi se, kot pravi Mezek, zaenkrat ne spreminjajo, razvojne napovedi kažejo na nadaljnjo ekonomsko rast in razvoj. Težave netrajnostne razvojne paradigme skuša premostiti projekt "Integralno upravljanje z obalnim območjem", ki vzpostavlja koordinacijske mehanizme na regionalni ravni kot način zmanjševanja posledic upravljanja s prostorom v razmerah močne države in šibke občine.

Turk se priključuje ugotovitvam strokovnjakov, da je najširše gledano neposreden vzrok za zaskrbljenost za morsko okolje prekomeren razvoj na obalah in predstavIja pomembnejše ukrepe in aktivnosti, ki jih narekujejo načela trajnostnega razvoja.

Planko v prispevku predstavlja značilnosti sodobnega turističnega povpraševanja v kontekstu preteklih posegov, ki so iz novih izhodišč vprašljivi, če že ne sporni.

Vsebinski sklop raba : narava s prispevki opozarja na potrebno koeksistenco najrazličnejših rab in naravnih funkcij, probleme komunikacij in povezovanja strok pri iskanju rešitev. Kot pravi Bizjak, privlačnost za najrazličnejše dejavnosti in pomen rečnih krajin zahtevata skupna izhodišča za urejanje in načrtovanje. Prispevek k razvojno varovalno uravnoteženim projektnim rešitvam je optimizacijski postopek načrtovanja rabe tal, kot pogosto edina pot do uveljavitve idej varovanja okolja in bivalnih kakovosti.

Prispevek Dešnikove in Dogarjeve opozarja na probleme, ki izvirajo iz izgradnje nove infrastrukture v Pomurju. Nove vodne površine kot posledica izkopov gramoza v regiji, kjer je vodnih površin na pretek, navajajo na razmislek o morebitni medregionalni izravnavi mas. Potrebno bi bilo tehtati posledice posega v vodno okolje v posameznem primeru in ne le ekonomsko opredeliti prednosti zajema v regiji, kjer se vrši gradnja. Svetujeta tudi v naprej znan koncept končne rabe novih gramoznic, kot osnovo za načrt izkopa in opredelitev dolgoročnih vplivov.

Ena odmevnejših ekoloških nesreč v Sloveniji, onesnaženje reke Krupe s PCB iz odloženih odpadkov v proizvodnji kondenzatorjev Iskra v Semiču, je v prispevku mag. Poliča predstavljena skozi izsledke raziskav stanja onesnaženosti po desetletnem obdobju sanacije in monitoringa v okolju, raziskav izplavljanja PCB iz podzemlja v Krupo, porazdelitve onesnaženosti in poti širjenja aerogenega transporta in ekološke obremenitve okolja.

Prispevek dr. Bulčeve, Šajn Slakove in prof. dr. Vrhovška predstavlja umetna močvirja kot ekonomske in okolju prijazne rastlinske čistilne naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda. Hkrati se jim pripisuje visoko biološko vrednost, sposobnost zadrževanja poplav, preprečevanje erozije, estetske, izobraževalne in celo rekreacijske vrednosti ter tudi produktivno funkcijo (les, stelja, kompost ...) in vplive na lokalno klimo.

Zupanova opozarja na to, da tudi najmanjši posegi lahko vplivajo na spremembo kakovosti vodnega ekosistema, zaradi česar je potrebna strokovna ocena na podlagi obstoječih podatkov in po potrebi tudi dodatnih raziskav. Pred posledicami napačne presoje varuje interdisciplinarni pristop.

Ekološko sprejemljiv pretok zagotavlja ravnotežje v vodnem in obvodnem prostoru. Mag. Smolarjeva in prof. dr. Vrhovšek opozarjata na sicer razumljiv razkorak med interesi ekologije in gospodarstva pri določanju tega pretoka, predstavljata način določanja po posameznib odsekih vodotoka in navajata na potrebo po državnem nadzoru nad spoštovanjem ekološko sprejemljivega pretoka.

Zabriceva in Povževa na primeru hidroelektrarne Moste III predstavljata raziskave vodne favne in predvsem njene vloge pri oceni vplivov na okolje. Prispevek razkriva posebne značilnosti bioloških raziskav in na splošne razmere v slovenski biološki znanosti, ki deloma vplivajo na dolgotrajno izdelavo presoj s tega področja.