Začetniki KA v Sloveniji
Študij krajinske arhitekture je bil pri nas uveden 1972 kot podiplomski in tri leta zatem, 1975, kot redni diplomski univerzitetni študij urejanja krajine (1975). Pred tem so bili nekateri vidiki urejanja krajine delno zajeti v študij dendrologije, ki ga je na tedanji Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo vodil prof. dr. Ciril Jeglič, agronom, dendrolog in vrtnar. Več … V skladu z razvojem družbenih potreb pa je prof. Dušan Ogrin, ki je bil sprva Jegličev asistent, na podlagi temeljitega pregleda in presoje takratnih univerzitetnih programov in prakse s področja prostorskega načrtovanja po Evropi in ZDA krajinsko arhitekturo izvil iz okvira dendrologije in hortikulture in jo tudi pri nas uveljavil kot samostojno načrtovalno disciplino.
Dušan Ogrin je na področju urejanja krajine opravil pionirsko delo. Krajinski arhitekturi na Slovenskem je utiral pot tako na področju izobraževanja kot praktičnega strokovnega dela, njegova teoretska misel pa je postavljala mejnike tudi v svetovnem merilu. Krajinsko arhitekturo, razpeto med naravo in kulturo, je uveljavil kot večplastno, prostorsko, funkcionalno in mitološko celovitost, ki si od nekdaj prizadeva izraziti človekovo mesto v univerzumu, njegov odnos do narave in njegov položaj v družbi. Pod njegovim vodstvom se je krajinska arhitektura tudi pri nas razvila v stroko, ki v dinamiki razvoja in varstva ustrezno rešuje vprašanja prostorskega in družbenega prestrukturiranja. Predvsem njemu gre zasluga, da lahko družbi ponudimo strokovnjake, ki s svojim znanjem aktivno prispevajo k razvoju prostorskega načrtovanja, kakovosti bivalnega okolja, varovanju narave in ohranjanju nacionalne krajinske dediščine. Več …
Ivan Marušič je v okviru študija zasnoval in vodil področje krajinskega in varstvenega planiranja. V postopek je vpeljal presoje vplivov na okolje kot nujni sestavni del prostorskega načrtovanja. S svojimi deli pa tudi s pronicljivimi odzivi na aktualno problematiko urejanja prostora je v preteklih desetletjih soustvaril sistem vrednot na področju prostorskega načrtovanja, pri čemer je dosledno izpostavljal potrebo po objektivni presoji, iskanju alternativ in transparentnosti. Oddelku za krajinsko arhitekturo (takrat še stolici) se je pridružil kot strokovni sodelavec na zdaj že legendarni nalogi Metodologija krajinskega planiranja na primeru Goriških Brd. S tem je začrtal svojo strokovno pot, ki je prerasla v živo in strastno skrb za urejanje prostora. Metode krajinskega planiranja, ki jih je razvijal prav on, se preko t. i. varstvenega načrtovanja postale temeljno orodje za načrtovanje prostora. Usklajevanje interesov med varovanjem in razvojem, vgrajeno v odgovorno prostorsko načrtovanje, je opredelil in poimenoval kot “ustvarjalno varstvo”. Več …