prof. dr. Janez Marušič (2011)
Profesor Marušič je v okviru študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti zasnoval in vodil področje krajinskega in varstvenega planiranja in s tem odločilno vplival tudi na razvoj prostorskega načrtovanja pri nas. Nadgradil je takrat najnaprednejše ameriške metode. V planerski postopek je vpeljal presoje vplivov na okolje in tako že pred desetletji začel z uveljavljanjem načel vzdržnega razvoja, ki so se v načrtovanje prostora na slovenskem vpeljale v veliki meri prav skozi krajinsko načrtovanje. S številnimi strokovnimi in znanstvenimi deli in s pronicljivimi odzivi na aktualno problematiko urejanja prostora je v preteklih desetletjih soustvaril sistem vrednot na področju prostorskega načrtovanja, pri čemer je dosledno izpostavljal potrebo po utemeljeni presoji, iskanju alternativ in transparentnosti.
Svojo strokovno pot je začel kot kmetijski inženir na Komunali v Novi Gorici, kjer je skrbel za vzdrževanje javnih zelenih površin v mestu. Skrb za urbanistično urejanje mesta in pragmatičnost komunale sta ga gnala naprej in z učenjem smučanja si je prislužil pot v ZDA. Po izkušnjah, ki jih je pridobil v ZDA, kjer sta nanj odločilno vplivala prof. Lewis in prof. McHarg, se je v dogovoru s profesorjem Dušanom Ogrinom zaposlil na Biotehniški fakulteti kot strokovni sodelavec na danes že legendarni nalogi »Metodologija krajinskega planiranja na primeru Goriških Brd«. Zaradi raziskovalne narave naloge se je iz specialističnega študija prepisal na magistrski študij krajinske arhitekture. S tem je bila začrtana njegova strokovna pot v krajinsko in prostorsko planiranje, ki je prerasla v živo in strastno skrb za urejanje prostora. To strast v vsem izžareva še danes.
Iz obširnega opusa del izstopa njegovo sodelovanje pri pripravi prostorske zakonodaje, zlasti tiste iz leta 1984, ki je bila takrat najnaprednejša v Evropi. Najnaprednejša zato, ker je v sistem načrtovanja prostora vgradila optimizacijo, to je usklajevanje in iskanje najboljše možne poti prostorskega razvoja. Metode in pristope, ki bi to omogočali je profesor Marušič s kolegi iz Oddelka za krajinsko arhitekturo na BF nenehno izpopolnjeval in dopolnjeval. Prav v tem prizadevanju za demokratičnost odločanja o rabi prostora je skrito težišče vsega, kar je v dolgih letih prispeval k razvoju stroke.