doc. dr. Nikolaja Kravanja (2017)
Dr. Nikolaja Kravanja je bila članica skupine pionirjev sodobne slovenske krajinske arhitekture na Slovenskem. Študij krajinske arhitekture je vpisala v prvi generaciji podiplomskega študija, ki so ga skupaj organizirale Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani ter fakulteti za arhitekturo in agronomijo Univerze v Zagrebu. To je bila sploh prva ‘magistrska’ generacija slovenskih in hrvaških krajinskih arhitektov, ki je potem utirala pot drugim, ne nazadnje tudi rednima dodiplomskima študijema krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ter na Kmetijski fakulteti Univerze v Zagrebu. Njena dodiplomska usmerjenost, še v okviru študiju kmetijstva, v področje poznavanja in uporabe okrasnega rastlinja, tudi njene prakse v tujini, so zaznamovale njeno nadaljnje pedagoško in raziskovalno delovanje, predvsem poglobljen študij uporabe rastlinja v vrtovih in javnih nasadih, študij sistemov saditve rastlinja ter vloge rastlinja pri človekovem doživljanju bivalnega okolja, posebej odprtega prostora.
Poklicno delovanje dr. Nikolaje Kravanja je s podajanjem znanja in izkušenj s področja krajinske tehnike in poznavanja rastlinskega gradiva pomembno vplivalo na strokovne poti mladih krajinskih arhitektov. Njena občutljivost do osnovnega krajinskega gradiva je pomagala bodočim krajinskih arhitektom ustvariti odnos do urbanega zelenja in pokazati pomen ustvarjanja pogojev za sobivanje ljudi in rastlin. Bila je mentorica številnim diplomantom, magistrom in somentorica na doktorskem študiju.
Pomembno je tudi njeno publicistično sodelovanje pri širjenju znanja o okrasnem rastlinju v širši javnosti. Celo planinsko (potopisno) pisanje sodi v nabor področij njenega publicističnega udejstvovanja. S tem je dr. Nikolaja Kravanja nakazala področje udejstvovanja, ki je v slovenski krajinski arhitekturi ostalo in je še vedno preveč ob strani, čeprav lahko skozi »planinski potopis« družbi odkrivamo krajino kot samostojno doživljajsko entiteto, ko je to v svojem obdobju storil sloviti renesančni pesnik Francesco Petrarca. V zbirko področij njenega zanimanja, ob posebni vlogi rastlinja, sodi tudi krajina sama, njene interpretacije, kot potrjujejo zapisi o krajini zgornje Soške doline, ne nazadnje tudi njen prispevek k inventarizaciji in vrednotenju slovenskih krajin.
Poleg pedagoške in publicistične dejavnosti je vidno tudi njeno raziskovalno delo, zlasti na področju urejanja odprtega prostora v soseskah, možnosti za vključevanje krajinsko ekoloških prvin v naselja, pa tudi študij vpliva posegov v vodotoke ter ranljivosti in ustreznosti zemljišč za namakanje v Sloveniji. Sedaj že številne generacije študentov krajinske arhitekture jo poznajo predvsem kot poznavalko rastlinja in njegove uporabe pri urejanju odprtega prostora in kot eno od dejavnih članic začetne, pionirske pedagoške skupine, ki je postavila temelje današnjega študija krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani.