Študij krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani letos praznuje 50-letnico ustanovitve. Leta 1976 se je začel vpis v redni štiriletni dodiplomski študij, takrat še poimenovan študij urejanja krajine.
V sklopu 50-letnice Oddelek za krajinsko arhitekturo organizira serijo pogovorov.
Dogodke lahko spremljate na družbenih omrežjih Instagram in Facebook ali na spletni strani Oddelka.
.
Zasnova in razvoj ljubljanske šole krajinske arhitekture
Študij krajinske arhitekture je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja zasnoval profesor Dušan Ogrin (1929–2019). Ločil ga je od hortikulture in dendrologije ter ga oblikoval v samostojen in enovit program načrtovanja krajine na vseh ravneh in v vseh merilih. Prav ta celovitost je še danes razlikovalna značilnost ljubljanske šole krajinske arhitekture tudi v mednarodnem prostoru.
Študij urejanja krajine je bil hkrati prvi interdisciplinarni študij na Univerzi v Ljubljani (UL). Poleg profesorjev z Biotehniške fakultete (UL BF) so program izvajali še profesorji z drugih fakultet UL in strokovnjaki iz prakse, pri načrtovalskih seminarjih pa so sodelovali tudi gostje iz tujine.
Od oblikovanja vrtov do krajinskega planiranja
V 20. stoletju se je krajinska arhitektura iz oblikovanja vrtov razvila v poklic, ki razvojne spremembe v prostoru načrtuje z naravo in ne proti njej. To načelo je leta 1964 z naslovom knjige Oblikovati z naravo (Design with Nature, 1971) utemeljil škotski krajinski arhitekt Ian McHarg, profesor na oddelku za krajinsko arhitekturo pensilvanijske univerze v ZDA.
V slovenskem prostoru je takšen mejnik leta 1972 postavil mednarodno odmeven simpozij Krajinsko planiranje, ki ga je v Ljubljani organiziral prof. Dušan Ogrin. Simpozij je nakazal ključen pomen, ki ga imata načrtovanje rabe zemljišč in nasploh urejanje prostora za ohranjanje narave, kakovost bivalnega okolja ter nujno varstvo prostora. Na teh novih pogledih je bil zasnovan tudi študij krajinske arhitekture na UL BF.
Celovito varstvo prostora in sodobne tehnologije
V zadnjih petdesetih letih se je poklic uspešno uveljavil in odprl vrata raznolikim strokovnim potem. Tako kot pred petdesetimi leti so krajinski arhitekti in arhitektke tudi danes – v času vse večjega obremenjevanja naravnega okolja ter naraščajoče skrbi za kakovost bivanja ljudi in obstoj drugih bitij – pobudniki novih pristopov k varstvu narave. Ti temeljijo predvsem na vključevanju varstvenih nujnosti v načrtovanje prostora in namenske rabe zemljišč.
Resnični okoljski problemi, ki smo jim danes priča še toliko bolj, izvirajo prav iz odločanja o rabi zemljišč. Rešitve pa se skrivajo v optimizaciji teh odločitev za posamezne dejavnosti – s tehtanjem argumentov za in proti ter z zmožnostjo predvidevanja, kako se bodo te odločitve odrazile v prostoru.
Ključni mehanizem varstva okolja je namreč urejanje prostora, ki presega zgolj rezervatno varstvo, saj je treba naravo in človeka varovati vselej in povsod. Krajinska arhitektura je zato prevzela vlogo varstvenega načrtovalca prostora nasploh, in ne le krajine. Pri tem sodobne tehnologije omogočajo:
interaktivno načrtovanje prostora,
preverjanje načrtovalskih alternativ glede na izbrane dejavnike,
obteževanje različnih interesov, ki jih načrtovanje usklajuje, kar predstavlja veliko prednost za demokratično urejanje prostora.
Odgovor na podnebno in okoljsko krizo
Študij usposablja za poklic, ki uspešno preči meje med znanostjo, umetnostjo, humanistiko, tehniko in oblikovalskimi veščinami. Prav njegova prirojena interdisciplinarnost je dobra popotnica za prihodnost v negotovih časih velikih družbenih in okoljskih sprememb.
V luči okoljske krize je krajinska arhitektura življenjskega pomena za planet in ljudi, kar potrjujejo tako trendi v razvitih državah kot na globalni ravni. Stroka je ključna za:
večanje odpornosti mest na negativne posledice podnebnih sprememb (vročino, sušo, poplave),
osmišljeno prostorsko načrtovanje za preprečevanje nadaljnjega uničenja prostora zaradi vse pogostejših naravnih nesreč, povezanih z ekstremnimi vremenskimi pojavi,
hlajenje mest z zelenjem,
ohranjanje biotske raznovrstnosti (biodiverzitete),
ohranjanje stika mestnih prebivalcev z naravo.